(prebrala pri Čivki, vredno branja in objave) Smisel partnerstva naj bi bil,
da se družita dve popolnoma samostojni osebi, ker jima je v dvoje
prijetneje, kot če sta sama. Spomnim se, kako je dr. Sanja Rozman
odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo ljubezen.
Rekla je nekako
takole:
- Če me bo partner
prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živete brez mene, da si
ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto izgubljen … mu
bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega partnerstva.
-
Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da
je srečen, da mu je lepo na tem svetu, da je življeje lepo – ampak z
menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z mano….
takega pa lahko ljubim in živim z njim.
Zelo lepo in nazormno povedano
kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje temveč sožitje. Bistvo je
namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje,
podpira, balansira in kaj vem kaj še… S tem samo obremenjujemo drug
drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je
življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa
zato, ker moramo biti, ker drugače ne znamo, ne zmoremo.
Vsak človek ima svojo
energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano kako prihaja do
nesoglasij med partnerjema. Ko nekomu primanjkuje energije, ni več
»samostojna celota«, podzavestno na nek način prične črpati energijo od
partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.
Prepričana sem in tudi
življenje mi je to dokazalo - na meni sami in na ljudeh okoli mene -
da nam vesolje pošlje vedno “tapravega” partnerja; to je tistega, ki ga
v danem trenutku potrebujemo za naš razvoj. V kolikor se moramo v tem
življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo pač učiti. Potrebujemo
torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim obnašanjem in
odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas samih. Če se imamo
veliko za naučiti in mi to odbijamo, bo morda učenje potekalo vse
življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo
dosegli takega nivoja zavedanja, kjer se on lahko pojavi.
To se tako značilno kaže v
tem, da nekateri spreminjajo partnerje, sebe pa ne in privlačijo k sebi
vedno enake partnerje (ker od sebe dajejo enak energetski vzorec) in
vedno slej ko prej pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo-
stojijo pred isto “domačo nalogo”, ki se ji pač ne moreš izogniti.
Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob spirali zavedanja malo
višje. Zato je tudi popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde:
zakaj sem se spečal/a ravno z njim/njo…? S komerkoli bi se, bi si bili
na nek način podobni - vzorec bi bil isti.
Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe. Šele potem, ko znamo
živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za našo srečo, ko
ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da
ljubezen je Življenje, vesolje, mi sami, ko smo “energetsko” samostojni
in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost,
zaščito, podporo… šele potem smo zreli za tistega pravega sanjskega
partnerja. In šele potem tudi pride… kot tisti metulj, ki ga prenehamo
loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z njim
dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Part-near / vzporedne poti / in ne
skupne ali celo prepletene.
Vsak partner nam je torej
poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Za marsikoga
mislimo - bil je edini pravi… in res je bil pravi - za tisti trenutek.
Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnilli, ker nam je v
tem odgovarjal. Ko smo se od njega naučili kar nam je lahko nudil za
učenje (in on od nas), spoznanja, se naše poti razidejo. Zavedanje
ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije
partnerstvo na zelo visokem nivoju in morda celo drug za drugega
ugotovita, da sta “taprava”! Če eden zaostaja, se sčasoma njune poti
ločita. Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju “tistega
tapravega”, včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj
hitrejši.
To je lepo opisano v Usodi duš
. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v
tem življenju spremlja kot naš otrok ali katera druga bližnja oseba…
Včasih nam pride nekdo na pot, pa
mi ne “čutimo” kemije. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki
bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa
nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar
vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj se imamo od njega
naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi - kot zaljubljenost, simpatijo,
tisto “nekaj”, kar nas vleče k nekomu.
Vesolje nam bo poslalo in obdržali bomo tistega partnerja, ki nam je
namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas nečesa
naučijo v življenju, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je
trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje….
nesamostojnost…. da bi se malo igrali in dvigali samozavest.
Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz
vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj- ena OB
drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji
pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega,
obe lahko “dihata”, nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od
prisotnosti drugega… Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta
in plemeniti.. Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. In če smo celota, svobodni,
in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega kot je, ker ne
iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli.
Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto narobe dojemamo.
Paradoks pa je ta, da šele ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez
partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki “nam leže na dušo” !
Enaki principi veljajo tudi za
prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne bi bili odvisni, družili naj bi
se s tistimi, ki nam lepšajo življenje ….
Recent Comments