Uvod sam nima veze s temo, pa vseeno ima je povezano ;) Poleg Mladine, na katero je Easy naročen že od vedno (no, od kar ga jaz poznam, sigurno), sem se kako leto nazaj naročila na sobotni Dnevnik. Predvsem oz. samo zaradi Objektiva, ki je postal konkretno sobotno branje. Doma smo "od zmerej" imeli Delo in v Dnevniku (navadni dnevni izdaji) se nikoli nisem znašla. A Sobotne priloge v Delu nisem nikoli brala ... No, u glavnem, dokler sem živela v Lj me je vsako soboto zgodaj zjutraj čakal Dnevnik z Objektivom. Od kar smo na Vrhniki ... pa ni več tako. najprej je par sobot prišel, potem ga ni bilo, po urgiranju je spet nekajkrat prišel, zdaj ga že 4 sobote NI! In sem popenila in odpovedala - bom pač kupovala (bedno, ker sem se navadla v soboto zjutraj pri kofetu prelistat Objektiv!). To je zdaj stanje z Objektivom.
Torej, včeraj med branjem blogov, ki jih spremljam, naletim na omembo meni zanimive tematike v Objektivu. Ker se mi ni dalo v trafiko (ki je na Vrhniki ob sobotah odprta samo do 13h) sem pač izrabila prijazno ponudbo Dnevnika in prebrala članek on-line (drugač meni branje člankov na ekranu ne sede, utruja oči!). Pritegnil me je ne le zaradi tematike pač pa tudi zaradi dejstva, da na nek način (služben) poznam Anjo, ki je opisala svojo izkušnjo. Spet eno tistih naključij ;) Potem pa prej popoldan še opazim obisk Larinega bloga s strani dolgo pogrešane blogerke iz Celja. Pokukam k njej, če je kaj novega in je odreagirala na isti članek :) To je bila pa še zadnja brca, da napišem svoje mnenje. Ja, po enem porodu, pa vseeno!
Kar takoj bom napisala, da se strinjam s čarobnostjo poroda doma, a doma ne bi rodila (v danih razmerah v Sloveniji). Verjamem tudi, da je ogromno žensk, ki imajo za seboj bolj ali manj grenko/grozno izkušnjo, pa bi vseeno ponovno izbrala porodnišnico. Mogoče zato, ker sem glede bolnišničnih zadev manj občutljiva (britje in klistir sta meni osebno pozitivna ukrepa) in gotovo zaradi dejstva, da je bila pri mojem porodu ena najboljših babic ljubljanske porodnišnice in tudi daljna sorodnica, babica Maruša. So pa tu tudi čisto objektivni razlogi, ki po mojem mnenju govorijo v prid poroda v bolnišnici.
Že nosečnost je en veliki misterij, porod pa tudi. Dejstvo je, da nikoli ne veš, kaj se bo res zgodilo. Lahko traja tudi več kot cel dan, lahko pa je vsega konec v manj kot uri. Tudi mnogorodke so znova in znova presenečene :) Lahko je vse OK, lahko pa gre (žal) mnogo mnogo narobe. Tu je toliko okoliščin, ki so izven našega vpliva, da si ne bi upala izpostaviti otroka takemu tveganju. To je tisti glavni razlog zame osebno. Seveda upaš vedno na najbolje, a jaz vzamem vsaj v misli tudi slabe scenarije in želim biti pripravljena tudi nanje. Zaradi tega tudi nisem šla rodit v Postojno, pa čeprav sem precej dolgo "sanjala" o porodu v vodi. Če gre karkoli narobe in je možno posredovati, bo to v porodnišnici (v Ljubljani, če že govorim o Sloveniji). So situacije, ko ne pomaga vsa znanost sveta, a takrat res ni važno kje si!
Potem so pa tu še čisto ... praktične zadeve :), da za vse poskrbijo drugi. Sicer je sam porod mnogo manj krvav, kot si povprečen državljan to predstavlja (tudi jaz sem prej mislila, da je to "mesarsko klanje"), a vseeno ni ravno najbolj nedolžna situacija. Ampak to je pač le "kozmetika", pri sami odločitvi (če bi jo pač morala sprejeti) nima veze!!
Moj porod je bil sprožen v celoti. Lara zadnje 3 tedne ni več napredovala, ni bilo jasno zakaj (vse "okoliščine" so bile super - plodovnica, pretoki, gibanje), zato so predlagali sprožen porod. Otroku lahko pomagajo šele, ko pride na svet, prej pač se dogaja, kar se dogaja. Bila je tako zelo zaželjen otrok, da je bila na prvem mestu, nikakor nisem bila pripravljena karkoli tvegati na nejn račun. Šele po 3 vaginaleti se je začelo dogajati (po 2 dnevih v P), počasi. Klistir in britje, kot se že rekla, mi nista bila v napoto, v porodni sobi pa sem se prepistila Maruši. Zaupala sem ji 110%. Dobila sem umetne popadke, rodila v 3,5 urah, šivana. Rez se je lepo zacelil in nimam nobenih težav. Znanka, ki je želela naravni porod in ni dovolila umetnih
popadkov/epiziotomije, ima še danes (leto po porodu) težave. Samo
navajam dejstva. Poslušali smo menda radio Expres - torej lastni CDji ne bi prišli do izraza :D! Hvaležna sem Maruši za oranžno sobo (ker je moja najljubša energijska barva in ima super posteljo!).
Res je lahko vse skupaj zelo neprijetno (ja, babica nadere mamo, naj se ne dere; babice pretiravajo s kemijo, ker bi rade čim prej "opravile", ženske moti pomanjkanje intime v porodni sobi in podobno), a vse to meni osebno ne odtehta tveganja.
V Idelanih okoliščinah bi si želela roditi v porodnem centru blizu doma, kjer je res poudarek na porodnicah, je pa zagotovljena medicinska podpora za vse možne okoliščine. Prej bi si želal oditi domov in imeti več podpore doma (pa ne od domačih, strokovne podpore v smislu bolj usposobljenih patronažnih sester z več časa za posamezno mamico in otroka). In več podpornih skupin mamicam za družbo, izmenjavo izkušenj in nasvetov, za preganjanje strahov in negotovosti! Jaz sem imela sicer srečo, saj sem med nosečnostjo in v P spoznala par krasnih žensk, ki so mi ob kritičnih trenutkih znale povedati točno prave besede! Hvala Pavli, Tini in vsem ostalim!!
Je pa res tudi nekaj drugega ... kot pravi Anja, rojevanje doma ne bo nikoli (več) množično. ŽAL se čisto naravne okoliščine (rojstvo, smrt, bolezen) odmikajo iz vsakdana in se iz njih dela tabuje. Ne vem zakaj, menim, da to NI prav. To so osnove Življenja in ne vem, kam misli človeštvo priti, če jih zakriva kot nekaj neživljenskega. S tega vidika pa je porod doma nekaj čudovitega!! Če le gre vse brez težav in zapletov ;) Mogoče bi bilo treba več delati na tem sprejemanju Življenja z vsem, kar prinaša.
![Reblog this post [with Zemanta]](http://img.zemanta.com/reblog_e.png?x-id=be4f45fd-fb3b-405b-b328-e9b2f297e184)
Recent Comments